povzeto po Andreji Poljanec
Z ranljivostjo, ki jo starša drug ob drugem razvijata, s sposobnostjo vživljanja drug v drugega ter z odločitvijo za odpuščanje, kreirata vzdušje v družini na prav poseben način.
Veliko partnerjev, zakoncev, staršev se znajde v obdobju, kjer imata partnerja občutek, da sta se odtujila. Vsaka želja po zbližanju in iskrenem pogovoru se dokaj hitro prevesi v konflikt. Velikokrat se ljudje s to situacijo spopadamo tako, da se začnemo izogibati konfliktom zavoljo miru. Trud za izogibanje odprtim konfliktom, sploh če nikamor ne peljejo, je v resnici prvi korak za zaščito otrok. Na žalost pa to za družinsko vzdušje ni dovolj. Vzdušje v zakonskem odnosu se vsekakor pozna na otrokovem doživljanju, tudi če tega ne pokažemo navzven.
Za ponovno povezanost in pozitivno vzdušje je potrebno tvegati biti ranljiv ter iskren. To vas bo vodilo do tega, da boste lahko začutili sebe in svojega partnerja. Le tako se bosta lahko resnično povezala. Tudi otroci bodo hvaležni, saj bo doma vladalo bolj sproščeno in ljubeče vzdušje.
Ključ za uspešen odnos je ta, da govorimo o sebi in ne o svojem partnerju. Govorimo o svojih čustvih, ne o partnerjevih, govorimo o svojih občutkih prizadetosti, spregledanosti, ne o partnerjevih,… Ko bo partner začutil, da ga ne obsojamo, ampak si želimo, da bi se začutila, se bo tudi on lažje opogumil ter skušal biti ranljiv in iskren.
Otroci so tisti, ki so sposobni občutiti, da se nekaj spreminja na bolje, četudi spremembe niso hitre. Ne le, da bo vzdušje doma prijetnejše, temveč bodo v sebi gradili tudi boljšo vizijo za naprej.
